Novice

kritike in recenzije

The Ballad of Buster Scruggs (2018)

The Ballad of Buster Scruggs (2018)

Filmski kotiček, 29. november 2018 ― Tim Blake Nelson in The Ballad of Buster Scruggs (2018), Foto: Netflix Slovenski naslov: Balada o Busterju Scruggsu Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: komedija, drama, muzikal, vestern  Dolžina: 133' ,  Imdb  Režija: Ethan Coen, Joel Coen Scenarij: Joel Coen, Ethan Coen   Igrajo: Tim Blake Nelson, Willie Watson, David Krumholtz, James Franco, Stephen Root, Ralph Ineson, Liam Neeson, Harry Melling, Tom Waits, Zoe Kazan, Bill Heck, Grainger Hines, Tyne Daly, Saul Rubinek, Chelcie Ross, Brendan Gleeson, Jonjo O’Neill Veliki studii večje budžete v zadnjih letih skoraj praviloma usmerjajo v različne franšize, navadno iz Marvelovega filmskega vesolja, in le redkim mojstrom režije je uspelo posneti visokoproračunski film, ki ni sledil tem osnovnim parametrom. Povprečen produkt takšne miselnosti je pompozni akcijski spektakel namenjen instant razvedrilu, ki po odhodu iz kinodvorane praktično nemudoma roma na smetišče filmske zgodovine. Izjeme seveda obstajajo – na misel mi najprej pridejo Nolanovi Batmani in Millerjev novi Pobesneli Max – toda veliki blockbuster je danes bolj ko ne sinonim za hitro pokvarljivo robo z zelo omejenim rokom trajanja. Filmi z avtorskim pečatom danes podpirajo neodvisne produkcijske mreže in spletni giganti, ki nato publiko najpogosteje iščejo na filmskih festivalih in spletnih platformah.   Navade gledalcev se spreminjajo in z njimi tudi načini distribucije filmov in najbrž nihče več ne dvomi, da bo v prihodnosti še večji delež novih naslovov na publiko čakal na kakšni izmed spletnih platform. Nekje sem prebral, da 70-palčni zasloni postajajo standard v britanskih domovih in glede na ekspanzijo Netflixa, Amazona in podobnih ne preseneča, da se seznam velikih avtorskih imen, ki ustvarjajo pod okriljem le-teh, vztrajno daljša. Z naraščanjem diagonal v naših domovih vse bolj razkošna postaja tudi tovrstna produkcija: za Romo, z beneškim zlatim levom nagrajenim filmom oskarjevca Alfonsa Cuaróna stoji Ne
Sicilian Ghost Story (2017)

Sicilian Ghost Story (2017)

Filmski kotiček, 26. november 2018 ― Julia Jedlikowska in Sicilian Ghost Story (2017) Slovenski naslov: Sicilijanski duhovi Država: Italija, Francija, Švica Jezik: italijanščina Leto: 2017 Žanri: drama, fantazijski, krimi Dolžina: 122' ,  Imdb  Režija: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza Scenarij: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza Igrajo: Julia Jedlikowska, Gaetano Fernandez, Corinne Musallari, Andrea Falzone, Federico Finocchiaro Sicilijanski duhovi so drugi celovečerec italijanskega tandema Fabio Grassadonia - Antonio Piazza, ki je pred leti navdušil s prvencem Salvo. Film je prepričal kritike v Cannesu (prejel je glavno nagrado v sekciji Teden kritike) in tako izpisal najboljše priporočilo za njun naslednji film. Ta je prišel lani (premierno znova v sklopu programa Teden kritike), znova z zgodbo postavljeno na Sicilijo, ki še enkrat spregovori o vpletenosti mafije v vse pore družbenega življenja na jugu Italije. Sprva je težko predvideti, da zgodba ima karkoli skupnega z mafijo – simpatična najstniška romanca je podložena z rahlo surrealističnim, temačnim vzdušjem in nič ne kaže na scenarij, ki nas čaka v nadaljevanju. Glavna protagonista te zgodbe sta sošolca Luna in Giuseppe. Punci je fant že nekaj časa všeč, zato ga ta začne zasledovati in z njim naposled tudi vzpostavi stik. Giuseppe jo nato zaščiti pred nevarnim psom, ki ji v gozdu prekriža pot in recept za prvo ljubezen je izpisan. Toda romanca ne traja dolgo – fant naslednjega dne ne pride v šolo, domnevno zaradi bolezni. Dnevi minevajo in čez čas oblasti objavijo, da je Giuseppe pogrešan. Javna skrivnost je, da je izginotje direktna posledica vloge njegovega očeta v sodnem procesu, v katerem bi ta moral pričati proti mafiji.   Grassadonia in Piazza sta v sodelovanju s priznanim snemalcem Luco Bigazzijem (stalni sodelavec Paola Sorrentina) ustvaril impresivno vizualno doživetje – v fantazijski svet najstnice postavljeno štorijo o prvi ljubezni. Lunino umikanje v alternativno resničnost je odgovor na temačno družbeno
Maja Miloševič Oder za gluhe / Vlado Pivec: Krajšnice / Giulio Angioni: Toledski plameni / Uroš Zupan: Ene in drugi

Maja Miloševič Oder za gluhe / Vlado Pivec: Krajšnice / Giulio Angioni: Toledski plameni / Uroš Zupan: Ene in drugi

ARS S knjižnega trga, 26. november 2018 ― V oddaji S knjižnega trga nas čakajo pesniška zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe, zbirka kratke proze Vlada Pivca Krajšnice, roman Giulia Angionija Toledski plameni […] V oddaji S knjižnega trga nas čakajo pesniška zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe, zbirka kratke proze Vlada Pivca Krajšnice, roman Giulia Angionija Toledski plameni in esej Uroša Zupana Ene in drugi. Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Andrej Lutman, Klemen Kordež in Tonja Jelen.
Searching (2018)

Searching (2018)

Filmski kotiček, 25. november 2018 ― John Cho in Searching (2018), © Sundance Institute pro Slovenski naslov: Iskanje Država: ZDA, Rusija Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama, misterij, triler Dolžina: 102'  Imdb  Režija: Aneesh Chaganty Scenarij: Aneesh Chaganty, Sev Ohanian Igrajo: John Cho, Debra Messing, Joseph Lee, Michelle La, Sara Sohn Searching je celovečerni prvenec mladega ameriškega režiserja Aneesha Chagantyja, premierno predvajan v eni izmed stranskih sekcij festivala Sundance. Film je postal favorit občinstva v sekciji Next! in dobitnik nagrade Alfreda P. Sloana, ki jo od leta 2003 podeljujejo filmom, ki se tako ali drugače osredotočajo na znanost in tehnologijo.  Iskanje je film podrejen konceptu in to je odločitev, ki je obenem njegova najzanimivejša in najbolj problematična komponenta. Chaganty nam zgodbo posreduje preko različnih zaslonov, ki snemajo dogajanje: računalniki, televizorji, mobilniki  in tako ves čas išče in tudi najde zanimive načine za kombiniranje vseh teh možnosti. Socialna omrežja, glasovni ali video klic, pisna sporočila na najrazličnejših napravah za predvajanje slike in zvoka – izbira je res pestra in danes dejansko s temi sredstvi več niti ni tako težko zložiti dobro filmsko zgodbo.  Osrednji protagonist David (John Cho) po ženini smrti ne najde pravega načina za komunikacijo s 16-letno hčerko Margot. Ko oče nekega jutra opazi hčerkina zgrešena klica, še ne sumi, da bi kaj lahko bilo narobe. A ko jo ne uspe priklicati do popoldanskih ur in izve, da ni prišla v šolo, postane veliko bolj nemiren. Poizvedovanje pri prijateljih ne prinese rezultatov, zato poišče pomoč na policiji. V nemudoma sproženo preiskavo se vključi tudi sam in s preiskovanjem hčerkinega prenosnega računalnika hitro spoznava, kako zelo površno pozna lastnega otroka.    V dogajanje vedno bolj aktivno posega detektivka (Debra Messing) zadolžena za vodenje preiskave, ki Davida spodbuja, naj še naprej poskuša izkopati kakšen detajl. Vsak, še kako majhen detajl je

Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu

Kriterij.si, 24. november 2018 ― Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu Maja Delak: Samo za danes Urednik Sat, 11/24/2018 - 10:49 Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu PRVIČ »Začetno izhodišče je bilo vprašanje staranja; ne kot uprizarjanje starosti, temveč staranje kot proces,« pravi Maja Delak v intervjuju, ki ga je ob njeni zadnji predstavi Samo za danes z njo za MMC opravila Nika Arhar. »Izkristaliziralo se je, da če želimo zajeti ta proces, ga moramo tudi uresničiti kot proces.« Nemara se utegne zdeti, da je prav ples umetniška forma, ki je najbolj prikladna za uresničitev staranja kot procesa: »Ko smo začele govoriti o staranju kot procesu, je postalo jasno, da lahko govorimo le o nastajanju in izginjanju, o procesu minevanja.« V sam ples kot medij so namreč vtkana »minevanje«, »nastajanje in izginjanje«. Od vznikov modernega plesa kot avtonomne odrske umetnosti so ples mislili kot efemerno, neulovljivo formo par excellance: ples kot »umetniško delo« se spremeni z vsakim trenutkom; vsaka ponovitev je že nov dogodek; še tako trdna in fiksna struktura je v popolnosti neponovljiva. Vendar pa bi lahko rekli, da to velja za vsakršen ples, za vsakršno koreografsko kompozicijo, pravzaprav za vso živo, dogodkovno umetnost (angleški naziv ni naključen: »live art«): ne glede na fiksnost strukture ali kompozicije, ne glede na zasičenost odrskega z reprezentacijskimi dvojniki, ne glede na lovljenje večne svežine v vsakokratni ponovitvi je vsak plesni dogodek, vsak trenutek plesnega dogodka vselej že – »nastajanje in izginjanje«, proces »minevanja«. Minevanje je torej vpisano v samo ontologijo plesne predstave kot živega dogodka. V čem je potemtakem specifika predstave Samo za danes? Kako ta, drugače od minevanja, značilnega za vsak živ dogodek, »uresniči« »staranje kot proces«?   DRUGIČ »Pojav staranja uporabljamo kot princip dela. /.../ In v tem okviru je bilo meni osebno zelo težko razmišljati o fiksni formi predstave.« (Maja Delak v zgoraj citiranem intervjuju). Prek metode »i
Capharnaüm (2018)

Capharnaüm (2018)

Filmski kotiček, 23. november 2018 ― aka Capernaum Zain Al Rafeea & Boluwatife Treasure Bankole in Capharnaüm (2018), © Fares Sokhon   Slovenski naslov: Kafarnaum Angleški naslov: Capernaum Država: Libanon, Francija Jezik: arabščina  Leto: 2018 Žanri: drama Dolžina: 120' ,  Imdb  Režija: Nadine Labaki Scenarij: Jihad Hojeily, Michelle Kesrouani, Nadine Labaki Igrajo: Zain Al Rafeea, Yordanos Shiferaw, Boluwatife Treasure Bankole,Kawsar Al Haddad, Fadi Yousef, Haita 'Cedra' Izzam Nekje v končnici filma nam kamera iz ptičje perspektive pokaže morje barak v bejrutskih slumih, brez vsakega reda in načrta zgrajen labirint zasilnih prebivališč, kjer svoje dni preživljajo najrevnejši prebivalci Libanona: begunci iz nemirnih, z vojno zajetih območij, ekonomski emigranti iz afriških držav in nesrečniki, ki so iz tega ali onega razloga končali na samem dnu. Ta posnetek pojasni naslov filma, ki v francoščini označuje mesto, kjer nakopičena krama in odpad ustvarjajo vtis kaotične neurejenosti. Libanonska režiserka zgodbo njenega tretjega celovečerca postavi prav tam, med družbene avtsajderje, ki životarijo na samem družbenem robu. V zgodbo vstopimo na kronološkem koncu, s prizorom na sodišču, kjer poteka sodni proces v katerem 12-letni Zain toži svoja starša. Razlog – fant ju toži, ker sta ga spravila na svet in ga tako obsodila na človeka nedostojno življenje polno trpljenja in nesreče. Od tu gremo na začetek zgodbe – Zain je le eden izmed številnih otrok iz begunske družine, ki brez dokumentov živi v Libanonski prestolnici. Družina je pred časom snubcu »oddala« nekaj let starejšo sestro in Zain se boji, da podobna usoda čaka tudi leto dni mlajšo sestrico Sahar, ki je ravnokar vstopa v puberteto. Ko se njegovi strahovi uresničijo, se fant odloči pobegniti od doma. Med potepanjem spozna prijazno čistilko Rahil, ilegalno emigrantko iz Etiopije, ki mu ponudi hrano in prenočišče. Tudi ona se s težavo prebija iz dneva v dan, saj je mati samohranilka, ki mora pokazati veliko iznajdljivosti in pog

Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje

Kriterij.si, 22. november 2018 ― Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje Maja Delak: Samo za danes Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:38 Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje Na premieri smo gledali predstavo, ki nima niti standardne premiere niti standardnih ponovitev, vseskozi smo namreč na njenih začetkih, le atmosfera in vsebinski poudarki se venomer vračajo. Predstava koreografinje Maje Delak s povednim naslovom Samo za danes namreč stopa na teritorij pogajanj in odločitev v realnem času predstave in se odpoveduje fiksnosti (ali) svojim reprezentacijam, spremenljivost pa vpisuje tudi skozi žreb prve podobe. Med občinstvom se je šušljalo, da smo bojda petkovi (premierni) in sobotni obiskovalci gledali dve povsem različni predstavi in zato je po svoje pisati skozi sito enega večera tvegano in nepravično. A za zdaj je to materialnost, skozi katero lahko mislimo naše srečanje. Pri tovrstnih zastavitvah bi bilo še najbolje, da bi se obiskovalci venomer vračali, preverjali razmerja med odrom in njimi ter pustili delovati različne materialnosti različnih noči in jih postavljati v razmerja. Teritorij neodvisnih nas v zadnjem času nagovarja zlasti skozi dve premisi. Najprej je to zahtevek po globoki zavezi gledalcev, da ustavimo svoje hipernačine gledanja in si ukrademo čas, s čimer se globlje zavežemo predstavi in njenim akterjem, pri tem pa se trajanje vpisuje kot kljubovanje načinom odjemanja vsebin in igranja življenja. Druga zaveza, ki s prvo ni nepovezana, je preizpraševanje soodvisnosti in odnosov, ki odpirajo vprašanje, kako, za vraga, biti skupaj. Pa najsi gre za intimna razmerja ali za semi-profesionalne odnose, ki spričo narave dela zapletejo vsakršen poskus jasnega razločevanja med delom in prostim časom, med sodelavci, prijatelji ter v mreži sodelovalno-prijateljskih razmerij preigravajo igro tovarištva in vrtičkarstva. Biti skupaj je zatorej intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje, ki je na terenu neodvisne sodobnoup

Sinestetični razlom skladnosti

Kriterij.si, 22. november 2018 ― Sinestetični razlom skladnosti Maja Delak: Samo za danes Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:31 Sinestetični razlom skladnosti Samo za danes, plesna predstava, ki je utemeljena na improvizaciji, naključnem zaporedju vlog in razmerju med kolektivom ter posameznico, skozi gib in šum uprizarja meje kolektiva, telesa in zvoka. Pet plesalk, Anja Bornšek, Maja Delak, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar, je uprizoritev v soboto, 17. novembra 2018, začelo s poudarjeno kolektivno noto. Vendar kolektiv ni bil skup posameznic, temveč nedoločljivih, amorfnih, a še vedno nekako organskih predsubjektivitet, organizmov oz. spojin, ki jih predstavljajo telesa plesalk. Ta se dvignejo nad družbeno in individualno pojavnost telesa ter postanejo telo samo, onkraj ustaljenih dihotomij na telo-dušo, telo-osebnost, telo-funkcionalnost. Ob šumeči glasbeni podlagi Luke Prinčiča se spletajo in blago premikajo kot skupek bakterij ali molekul. Pri tem je posebej zanimiva vloga udov, ki ves čas štrlijo, a se vseeno zdijo povsem usklajeni s skupkom, ki se počasi, a neutrudno premika po odru. Udi posameznik plesalk, kot izrastki središča telesa, pri tem postajajo udi celotnega skupka, nekakšne migetalke ali tipalke. Ob Prinčičevi podlagi, v kateri se spletata organski in digitalni šum, se zdi, kot da bi bil prizor na odru prav lahko nekakšna antropomorfizirana podoba pod mikroskopom ali pa obratno, da so se ljudje spremenili v mikroskopska bitja oziroma druge mikroentitete. Ta formacija vztraja precej dolgo in gledalca vpelje v užitek opazovanja gomazenja, ga vpije in v prostoru vzpostavi meditativno vzdušje. Morda je to posledica pojava, ki ga je opazoval Freud, namreč gona smrti, ki ga zaznamuje želja po raztopitvi v anorgansko, koncepta, ki ga je Lacan pozneje obrnil v drugo smer. Ali pa deleuzijanskega nekega življenja, nekakšnega predsubjektivnega življenja Dickensonovega lika, ki se iz nezavesti zbudi sredi neznanih ljudi, ki mu želijo pomagati, ne da bi vedeli, kdo so. V tem de
The Favourite (2018)

The Favourite (2018)

Filmski kotiček, 21. november 2018 ― Emma Stone in The Favourite (2018) Slovenski naslov: Najljubša Država: Irska, VB, ZDA Jezik: angleščina Leto: 2015 Žanri: drama, biografija Dolžina: 119',  Imdb  Režija: Yorgos Lanthimos Scenarij:  Deborah Davis, Tony McNamara Igrajo: Olivia Colman, Emma Stone, Rachel Weisz, Nicholas Hoult,Joe Alwyn Podočnik, Alpe, Jastog in Ubijanje svetega jelena so naslovi, ki so Yorgosa Lanthimosa promovirali v mojega najljubšega Grka. Nekonvencionalnost njegovih zgod in unikaten, kot katran črni humor, sta postala njegov zaščitni znak in posebnost, zaradi katere so njegovi filmi štrleli iz mase povprečnih izdelkov. Scenariji za vse omenjene filme so nastali v sodelovanju z rojakom Efthymisom Filippoujem, ki je scenaristično sodeloval še z Babisom Makridisom (L, Pitty) in Athino Rachel Tsangari (Chevalier). Najljubša je tako prvi film, za katerega Lanthimos ni scenarija napisal bodisi sam, bodisi v sodelovanju s Filippoujem,  saj je ta naloga zaupna  Deborah Davis in Tonyju McNamari. Anglija je na začetku 18.stoletja bila v vojni s Francijo, angleški prestol je zasedela kraljica Ana (Olivia Colman). Ob kraljičinem slabotnem zdravju glavno besedo na dvoru ima njena dolgoletna svetovalka in prijateljica lady Sarah (Rachel Weisz), ki s sugestijami in vplivom na kraljičine odločitve ima odločilno vlogo pri malodane vseh pomembnejših zadevah v državi. Nekega dne na dvor prispe nova služkinja Abigail (Ema Stone), sicer daljna sorodnica lady Sarah, ki z njeno pomočjo želi popraviti svoj materialno-socialni status. Abigail namreč prihaja iz nekoč premožne družine, ki je po krivdi  hazarderskega očeta izgubila premoženje in ugled. Hitro postane jasno, da mladenka ves čas hlini ponižnost z zgolj enim namenom – priti čim bližje kraljici. Vrata njenih soban ji odpre zeliščni pripravek, ki pomaga pozdraviti razne na kraljičinih nogah. Lady Sarah počasi spoznava, da je v daljni sorodnici dobila resno konkurentko, ki je pripravljena storiti vse, da postane Anina posebna
še novic